V srednji šoli smo imeli učitelja tehnike, ki je imel velik talent, da nas je s svojim navdušenjem potegnil v svet tehnike in strojništva. Nekega dne je prišel v razred z nasmeškom in skrivnostnim sijajem v očeh. Vedeli smo, da nas čaka nekaj posebnega. Res je bilo tako.
Na tablo je z velikimi črkami napisal besedo elektroerozija. Najprej nam je teoretično razložil, kaj sploh elektroerozija je. Povedal nam je, da gre za postopek obdelave kovin, kjer material odstranjujemo s pomočjo električne razelektritve. Rekel je, da naj si predstavljamo, da lahko kovino režemo brez žage, vrtanja ali kakršnega koli fizičnega kontakta, samo z elektriko. Pokazal nam je slike strojev, ki uporabljajo elektroerozijo, ter poudaril, da se ta tehnologija pogosto uporablja v orodjarstvu ter letalski in avtomobilski industriji. Ura se je bližala koncu, mislili smo, da se bi zaključila z običajno teorijo. Toda ne, učitelj je stopil do omare in vzel majhno napravo. Stopili smo v delavnico kjer je sledil še praktični prikaz. Kovinsko ploščo je postavil v posodo z dielektrično tekočino in vključil aparat.
Na nasprotni strani je bila elektroda, ki se je začela premikati po plošči. Ko sta se elektroda in kovina približali, smo opazili majhne iskrice in drobne mehurčke, ki so se dvigali na površje. To so električni razelektritveni impulzi, ki odstranjujejo kovino, je opisal dogajanje. Videli smo, kako se v kovini oblikuje natančna reža. S tem postopkom lahko ustvarjamo neverjetno zapleten oblike, ki jih z običajnimi rezalnimi orodji ne moremo, nam je še pojasnil. Elektroerozija res dela čudeže. Nato nam je dal priložnost, da vsak po vrsti preizkusimo postopek.
Občutek je bil neverjeten. Brez kakršnega koli fizičnega dotika se je kovina pred našimi očmi spreminjala. Res zanimiv praktičen prikaz. Učitelj je z nasmehom zaključil uro in strnil misli z besedami, da si naj zapomnimo, da tehnologija ni le suhoparna teorija, ampak je lahko čarovnija, ki jo vidimo in občutimo.
Zdaj vsaj približno vemo kaj elektroerozija je.